Zgodovina punka

Gledano s kulturnega vidika, so bila zgodnja punk gibanja neposreden
odgovor na nesmisel in preveliko odobravanje manistream rock glasbe v
sedemdesetih. Skupine, kot so Jefferson Airplane, so preživeli šestdeseta, a naj bi izgubili svojo uporniško
sporočilnost in pozabili na proti-kulturne vrednote. Najznačilnejši
primer glasbene (rockovske) ikone, ki se je prodala sistemu, kateremu
je prej ostro nasprotovala, je bil Eric Clapton, ki je nastopil na televizijski reklami za pivo.
Izkazalo se je, da se je velik del mladine oziroma glasbene kulture želel odreči vrednotam mainstream rocka. Od pojava v Londonu in New Yorku, se je začel punk rock hitro širiti. Skoraj istočasno se je punk pojavil tudi na tleh bivše Jugoslavije, začetniki so bili Pankrti, kasneje še Prljavo Kazalište, Paraf
in drugi. Del proti-kulture šestdesetih, ki ga je posvojilo punk rock
gibanje, je bil moč individualnega zavračanja tistega, s čimer jim
je »prala možgane« takrat prevladujoča glasbena industrija. V ZDA
so nove skupine nastajale preko noči v neštetih urbanih področjih, ki
so vsak po svoje prispevali svojo iskro k ognju punk gibanja.
Najpomembnejši so bili X, Black Flag, in The Dils iz Los Angelesa in Dead Kennedys.
Nešteto drugih je prišlo in šlo med razvojem punka iz kulture nekaj
posameznikov v bolj množično kulturo z določenimi vrednotami, simboli
in estetiko.
V srednjih sedemdesetih so se pojavile tri zelo pomembne skupine na popolnoma različnih delih sveta: The Ramones v New Yorku, The Saints v Avstraliji in Sex Pistols v Londonu.
Te skupine so delovale v okviru majhnih krajevnih »scen« v katere so
bili vključene tudi druge skupine in navdušeni lastniki lokalov, kjer
so se lahko te skupine predstavile poslušalstvu (najznamenitejši
so »the 100 Club« iz Londona, »CBGB's« v New Yorku in »The Masque« iz
Hollywooda). V Veliki Britaniji je punk dobil primesi jamajške reggae in ska subkulture. Reggae vpliv se pozna v prvih posnetkih skupine Clash, do konca stoletja pa je nastala podzvrst 2 Tone (predstavniki so: The Specials, Madness in The Selecter).
Medtem so nekateri v Veliki Britaniji punkerski »naredi-sam« odnos primerjali s Skiffle manijo med strogimi pedesetimi v Britaniji, ki je bila neposreden povod za naval bitanskih skupin na glasbene lestvice v ZDA (npr. Beatles). Vzpon punka se je dogajal sorazmeno z začetki politične kariere Margaret Thatcher, zaradi tega so skoraj vse skupine izražale odnose izobčenja. Nekateri, kot so Sex Pistols, so to izražali z nihilističnim anarhizmom, drugi (npr. The Clash), pa so svojo jezo usmerjali v politiko. The Clash so bili v svojih besedilih veliko bolj analitični in kritični do političnih razmer. Z albumom London Calling
so hoteli punk glasbo glasbeno izpopolniti, punk odnos pa bi pustili
enak. Dobro so se tudi zavedali svoje vedno večje popularnosti, ki pa
jih ni preslepila, ker so vedno radi komunicirali s svojimi oboževalci.
Naslov London Calling je obudil znano frazo ameriškega novinarja Edward R. Murrowa
iz drugo svetovno vojno. Naslovna pesem naznani prihajajočo vojno
("...war is declared and battle come down..."), svari pred tem, da bodo
morali biti rešitelji svojega naroda ("... now don't look to us / All
that phoney Beatlemania has bitten the dust..."), opisuje tedanje
žalostne razmere ("The ice age is coming, the sun is zooming in /
Engines stop running and the wheat is growing thin"), pozivajoč svoje
poslušalce, da naj se zbudijo iz zadrogirane omame in da naj se ne
ozirajo na druge in se borijo vsak po svojih močeh ("Forget it,
brother, an' go it alone... Quit holding out and draw another breath...
I don't wanna shout / But when we were talking I saw you nodding
out..."). Pesem končajo sarkastično s tem ko poslušalca vprašajo za
nasmešek ("After all this, won't you give me a smile?").
Britanska založba Stiff Records je pod svoje okrilje sprejela veliko punk skupin: Ian Dury and the Blockheads, Wreckless Eric, The Adverts, The Damned, Department S, anarhista šestdesetih Mick Farrena in Pink Fairies (najljubša "old-wawe" skupina Johna Lydona iz Sex Pistols). Larry Wallis (član skupin Pink Fairies, Motorhead in Steve Took's Shagrat) je postal producer za založbo Stiff.
V skaldu s britanskim podzemljem, ki je poudarjalo šokantne norme, so
se oglaševali z zloglasnim sloganom: Če ni Stiff, ni vredno dreka ("If It Ain't Stiff It Ain't Worth a Fuck").

Fajn post... ampak cepc sem ga označil z negativno, tisti plusi in minusi ob strani so zgledal kot da se da tekst pomanjšat..

Veste kje lahko najdem popolno zgodovino Jugoslovanskega Punka?