Stripi (punk)

Bertoncelj: Anti naci sekcion aus Zelezniki (Sodn dan)

Štrakl: Beseda sodi (CZD)

Štrakl: Energija (CZD)

Štrakl: Jutri bo čas še bolj star (CZD)

Štrakl: Moj obraz (CZD)

Štrakl: Izlet (CZD)

Štrakl: Za nore (CZD)

Štrakl: Zate (CZD)

Štrakl: Maščevanje (CZD)

Jst mam še punk probleme doma na kompu
k sm delu na šihtu kjer so skeniral knjige... in pol
smo enkrat obdeloval digitalno te revije pa sm uletu s klučkom nasleden dan in pobrou
s kompa hehe:D

Kaj so punk problemi nebi vedu povedat, loh pa povem da si poglejte film
totalna revolucija (najdetega na partisu) in boste use zvedl o punku na slovenskem
še kšn fajn bend boste najdel.... pol pa ko boste to use nardil bom pa jst uploudu punk probleme

Jaz vem, kaj so punk problemi, ker sem že bral, super zadeva, maš raznorazne članke od scene, besedila, teoretske tekste itd. Totalno revolucijo sem si že ogledal, tak da lahko kar uploadaš?

Katero števlko pa maš, kolikor vem so bile tri.

Štrakl: Upanje še imam (Lublanski psi)

Kokr jst vem sta ble 2 številke in 2 številki mam jst... se prav kokr ti veš pa kokr jst loh sklepam mi očitno manka ena številka

http://www.mediafire.com/?prgm99bxuzucip9


Evo hitr downloudat irko pa kardel, da če jst kdaj to zgubim da bom meu arhiv pri vaju dveh!!

Pred kratkim je izšel Rdeči alarm

Pogovor s Tomažem Lavričem: Strip "po resničnih dogodkih" Pop/Kultura - četrtek, 09.12.2010 Tekst: Špela Standeker Ljubljana - Petnajst let po izidu svojega prvenca, stripovskega albuma Rdeči alarm - črni dnevi (ta je medtem postal kultno branje domačih stripoljubcev), se je Tomaž Lavrič odločil, da je čas za nadaljevanje zgodbe, ki jo je navdihnila mladost, prežeta "z vročimi ritmi punk glasbe, mlačnim pivom in hladnimi ženskami". Tako je nastal nov strip z naslovom P.S., ki skupaj z originalnimi stripi (Rdeči alarm, White Riot in Črni dnevi), predstavlja celostno oziroma dopolnjeno izdajo s preprostim naslovom Rdeči alarm. (Foto: arhiv Forum Ljubljana) Že v albumu Rdeči alarm - črni dnevi je bralce očaral glavni junak Jure Krt (domnevno avtorjev alter ego), ki so mu šle na živce "disko pičke", ki je rad poslušal Depresijo in ki je skupaj s somišljeniki bežal pred vsenavzočo "milico". Poleg prelomnice, ki jo je za nadobudnega punkerja predstavljal komad White Riot skupine "Kleš", so v albumu izrisani tudi "črni dnevi" oziroma Krtovo "dekadentno obdobje", ki pa ga je končal odhod v JLA, kar je postavilo piko pod poglavje, polno "seksa, drog in rokenrola". Kot je povedal Lavrič, se je odločil spihati prah s prvega albuma, ker je imel vedno občutek, da ta zgodba ni bila do konca povedana in da je nekatere stvari treba še povezati in zaključiti. "Poleg tega pa se mi je zdelo zabavno tudi dejstvo, da se vse dogaja v realnem času, ko se stari dedci pri 45 in 50 letih spet srečajo in jim ni jasno, kam je vse šlo tako hitro. Oni bi še noreli, pa imajo kravate, revmo in vnuke." Tako je tudi v novi zgodbi P.S. glavni protagonist Jure Krt, zdaj odgovoren oče in zakonski mož. Sive lase mu dela najstniški sin, ubadati se mora z banalnimi zadevami, kot so popravilo družinskega avta, bolečine v križu in kar je še takih stvari, ki postanejo stalnica tam po štiridesetem letu. Srečanje s kolegi (kje drugje kot na pogrebu skupnega znanca) pa zopet spodbudi sentimentalne reminiscence. Nihče od njih ne more verjeti, da so odrasli, se postarali in da jih danes njihovi otroci obravnavajo tako, kot so sami nekdaj obravnavali svoje starše. Tudi intelektualistično-akademske razprave o tem, kaj se je zgodilo s punk subkulturo, večini ne pomagajo, saj leta "kapljajo" ne glede na vse. Lavrič je že s prvim albumom ustvaril izvrsten dokument ljubljanske punk scene iz zgodnjih 80. let prejšnjega stoletja, z dopolnjeno izdajo pa je izrisal tudi nadvse prepričljivo ter doživeto zgodbo o uporništvu in nikoli povsem končanem odraščanju, ki jo zaznamujejo odlična realistično-karikirana risba, dinamična naracija in izvrstni dialogi. Kot je o albumu zapisal hrvaški kritik Darko Macan, ima Rdeči alarm "neverjetno moč preživetega... Vsrka me vase, me ne izpusti in na koncu me gane. To je majhno remek delo, ni kaj, je preteklost, izoblikovana, da traja." Harvey Pekar, ki je proslavil žanr avtobiografskega stripa, je nekoč rekel, da se rad loteva avtobiografskih tem, ker je življenje samo zelo kompleksna zadeva in kot tako ponuja obilico materiala. Zakaj je po vašem mnenju ta žanr tako priljubljen pri stripovskih avtorjih? Ne samo da je življenje kompleksno, ampak je tudi najbolj pri roki (smeh). Verjetno je to eden izmed razlogov, zakaj sem se ga poslužil tudi sam za svoj stripovski prvenec Rdeči alarm. Če nisi ekspert za nič drugega na svetu, si pa gotovo vsaj najboljši poznavalec svojega življenja. Vas je še kaj drugega spodbudilo, da ste pred petnajstimi leti izrisali to avtobiografsko zgodbo? In zakaj ste se zdaj spet vrnili k temu žanru ter ustvarili nadaljevanje oziroma, kot ste dejali sami, dopolnjeno verzijo Rdečega alarma? Če smo natančni, to pravzaprav ni avtobiografija, ker jaz sam v zgodbi ne nastopam, gre pa za osebno zgodbo o moji generaciji, moji mladosti in mojem mestu. Tudi objektivno so bili to zanimivi časi, ko se je neka mladinska subkultura rojevala vzporedno s krhanjem nekdaj monolitnega komunističnega režima in je frustrirana mladina pljuvala čez sistem, ki se je pozneje pred našimi osuplimi očmi res sesul sam vase. Za nadaljevanje albuma pa so že dolgo navijali bralci. No ja, tudi mene je zanimalo, kaj se dandanes dogaja z Juretom Krtom, in da bi to izvedel, sem moral nadaljevanje njegove zgodbe najprej narisati. V uvodu ste zapisali: "Nekatere osebe, kraji in dogodki, opisani v tej zgodbi, so resnični. Drugi niso." V kakšnem razmerju sta v Rdečem alarmu zmešani fikcija in realnost? To seveda ni dokumentarec, to je fiktivna zgodba s fiktivnimi junaki. A vse dogajanje, kot se reče v filmih, "temelji na resničnih dogodkih". Resnične so seveda zgodovinske okoliščine, resničnih oseb, ki nastopajo s svojim imenom, likom in delom, pa je le nekaj - to so posamezniki, ki so sami po sebi legende svojega časa: Igor Vidmar, Gregor Tomc in Marjan Ogrinc na primer. Vsi preostali pa so zmes znancev, neznancev in izmišljenih likov. Izmišljena so imena domačih bendov, resnična pa so prizorišča, kot so Študent, kavarna Union, Križanke, "štacjon", skoraj celotna Ljubljana tistega časa. In da ne pozabim - scene popivanja, zadevanja, vandalizma, kršenja javnega reda in miru so absolutno izmišljene in se avtor od njih najodločneje distancira. Poleg krasne risbe me vedno znova očara jezik, ki ga uporabljajo vaši junaki. Kako ste se vživeli v tisti čas in obudili tedanji sleng? Z jezikom sem se precej ukvarjal. To je večni problem slovenskih piscev, kako ohraniti govorjeni jezik živ in tekoč, pa hkrati še vedno razumljiv in za silo slovnično pravilen. V tej zgodbi gre povrh vsega za zelo izrazit sleng, in to sleng kar nekaj ljubljanskih socialnih skupin in generacij. Čeprav, kot se spomnim, se je dalo v mojih časih čisto spodobno sporazumeti s štirimi angleškimi izrazi - kul, šit, fak in tu mač - ter z naborom nekaterih južnih kletvic. Kakšen je občutek, ko mora avtor postarati like oziroma risati junake, ki so v veliko ozirih sicer isti kot pred petnajstimi leti, vendar starejši? Kako ste se tega lotil z vizualne plati? Vizualno mi ni bilo težko postarati junakov, samo okrog sebe pogledam, pa vidim, kaj je nastalo iz nas. Bolj je zanimivo, kakšni smo pod kožo. Različni, seveda. A v vseh nas, nekje globoko, še vedno tli tudi najstniška iskrica in to je našim današnjim najstnikom nedoumljivo. Ali je bilo med risanjem stripa kaj nostalgije za "dobrimi starimi časi"? Seveda vsakogar malo stisne, ko se spomni, kako je bil nekoč lep, mlad, vitek in poskočen. Sicer pa tisti časi pravzaprav niso bili tako zelo rožnati. Taki so postali šele s časom. V kolikšni meri ste pri tokratnem ponatisu spremenili originalne izdaje stripov Rdeči alarm, White Riot in Črni dnevi? Kolikor se da malo, samo nekaj najbolj štrlečih slovničnih napak. Če bi poskušal vse popraviti, temu ne bi bilo konca in obenem bi strip, vsaj po mojem mnenju, izgubil tudi precej mladostnega šarma. Ponatis in nova zgodba sta dopolnjena celota, kljub temu pa se mi zdi, da bi lahko - glede na to kako ste zastavili zgodbo - čez nekaj let dobili še eno nadaljevanje oziroma nov, še enkrat dopolnjen album. Ali razmišljate v tej smeri? Teoretično bi res lahko čez petnajst let dodal novo nadaljevanje, a mislim, da ga ne bo. Po izdanem prvem delu sem imel vseskozi občutek, da so nekatere stvari ostale odprte, nedorečene, zdaj pa sem, vsaj upam tako, vse niti lepo povezal in zgodbo logično ter posrečeno zaključil. Poleg tega se pri šestdesetih letih verjetno res ne bom več izdajal za poznavalca mladinskih subkultur. Že zdaj sem moral zalezovati najstnike po avtobusih in "fast-foodih", da sem lahko ujel njihov utrip. Rdeči alarm je eden redkih, če ne kar edini strip s svojim soundtrackom. Že pred časom ste povedali, da se je to zgodilo spontano, a kljub temu - ali je kaj možnosti za novi soundtrack? Kakšna glasba bi bila po vašem mnenju primerna za dopolnjeno izdajo? Album Rdeči alarm neopunk skupine Racija je danes, po petnajstih letih, prav tako že zgodovina. Vodja benda Jure Engelsberger, ki ga poznam, zdaj igra precej drugačno glasbo in, kar je zanimivo, riše tudi stripe! Albumu bi se zdaj, v drugem delu, prilegel drugačen, bolj umirjen "sound". Kakšen lep in otožen blues mogoče. Vir: http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/1042409012

Panker Jure Krt v novi preobleki

Kultni strip Rdeči alarm je dobil tudi nadaljevanje
18. november 2010 ob 16:25
Ljubljana - MMC RTV SLO

Stripar Tomaž Lavrič se je odločil ugoditi želji številnih oboževalcev in ponovno izdati kultni strip Rdeči Alarm o ljubljanski pankovski sceni zgodnjih osemdesetih let.
Zgodba o odraščanju, uporništvu in nostalgiji pankerja Jureta Krta je v drugi, dopolnjeni izdaji, ki jo je avtor predstavil v ljubljanski Strip.Art.Nici Buch, dobila tudi nadaljevanje.
Kratka zgodba Rdeči alarm je bila prvič objavljena leta 1996 v tedniku Mladina, skupaj z nadaljevanji White riot in Črni dnevi pa je istega leta izšla še v integralni albumski obliki pod skupnim naslovom Rdeči alarm - črni dnevi.
Stripovska klasika, ki je navdahnila tudi glasbo
Prva izdaja stripa v nakladi 700 izvodov je bila hitro razprodana. Igor Vidmar je o Rdečem alarmu, ki je izšel tudi v španski stripovski reviji El Vibora in v hrvaški Q, zapisal: "Po Magni purgi prva klasika naše moderne stripovske literature. Zrelo za kresnika. Zrelo za obvezno čtivo."Lavričeva realistično-karikirana risba ter dinamična stripovska pripoved v Rdečem alarmu je v letu izdaje navdahnila takrat mlado ljubljansko novopankovsko skupino Racija, ki je uglasbila besedilo pesmi iz stripa Rdeči alarm in ga izdala na istoimenski CD-plošči.

Kitarist Racije in stripovski avtor Jure Engelsberger je bil eden od gostov na predstavitvi nove izdaje Rdečega alarma in je skupaj z Lavričem in Sandijem Buhom razglabljal o stripu, panku, preteklosti in prihodnosti.
Nova izdaja Rdečega alarma na 92 straneh
Rdeči alarm je med domačimi poznavalci stripa najbolj cenjen album Tomaža Lavriča, ki je poznan predvsem kot avtor Mladinine Diareje. Obiskoval je Srednjo šolo za oblikovanje in kasneje Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, ukvarja pa se z ilustracijo, stripom in politično karikaturo.
Njegovi stripi so do zdaj doživeli več kot 40 različnih domačih in tujih izdaj, kot stripovski avtor je sodeloval tudi na številnih evropskih festivalih in prejel nekaj mednarodnih nagrad.
Nova izdaja Rdečega alarma v trdi in mehki vezavi na 92 straneh združuje vse objavljene zgodbe in nekaj dodatnega gradiva. Tokrat je v nakladi 900 izvodov izšel v zbirki Republika Strip revije Stripburger pod okriljem izdajatelja Forum Ljubljana.

Poklon ljubljanski punk sceni




Pop/kultura - četrtek, 18.11.2010 Tekst: (nr)

Ljubljana V Strip.art.nici Buch bodo danes predstavili novo izdajo strip albuma Rdeči alarm, avtorja Tomaža Lavriča. Album poleg kultnih stripov Rdeči alarm, White Riot in Črni dnevi vsebuje tudi nov strip z naslovom P.S., in kot tak - po avtorjevih besedah - predstavlja dopolnjeno oziroma celostno izdajo s skupnim naslovom Rdeči alarm.


(Foto: arhiv Forum Ljubljana)
Kratka zgodba Rdeči alarm je bila prvič objavljena leta 1996 v tedniku Mladina kot samostojno delo, z nekaj zamika pa sta ji kot nadaljevanji sledili še White riot in Črni dnevi. Vsi trije stripi so v integralni albumski obliki pod skupnim naslovom Rdeči alarm - Črni dnevi izšli leta 1996 v samozaložbi, skromno poimenovani Cult Comics, v nakladi 700 izvodov. Rdeči alarm je med domačimi poznavalci stripa najbolj cenjeni album Tomaža Lavriča, tako rekoč kultno čtivo. V prvi vrsti je to Lavričev poklon ljubljanski punkovski sceni zgodnjih osemdesetih let prejšnjega stoletja. Prav tako pa lahko v tem stripu uživajo bralci, ki znajo ceniti preprosto, nepretenciozno, vendar zelo življenjsko zgodbo o odraščanju, uporništvu in nostalgiji, ali pa jih navdušujeta Lavričeva realistično karikirana risba ter dinamična stripovska pripoved.
Glavni junak zgodbe je Jure alias Krt, nekdanji bobnar benda Rdeči alarm, zdaj pa že dolgo vzoren državljan, mož in oče, ki se z nostalgijo spominja zlatih časov ljubljanske scene z začetka osemdesetih let, ko je uporna generacija "otrok socializma" prekrokala mladost. Kot je povedal Lavrič je bil razlog za dopolnjeno izdajo ta, da je imel "vedno občutek, da ta zgodba ni bila do konca povedana, da je nekatere stvari treba še povezati in zaključiti." "Pa zabavno se mi zdi, da se dogaja v realnem času, ko se stari dedci pri 45. in 50. letih spet srečajo in jim ni jasno, kam je vse šlo tako hitro. Oni bi še noreli, pa imajo kravate in revmo in vnuke."

Danes teden je v Kinu Šiška predstavitev stripa, kle pa še en članek:
Do zadnjega diha?
Tomaž Lavrič TBC: Rdeči alarm. Druga, dopolnjena izdaja. Forum (Zbirka Republika Strip), Ljubljana 2010, 96 str., 12 €
Matevž Kos18. 01. 2011
V Lavričevih – za marsikoga že kar legendarnih – stripih si roki enakovredno podajata črka in podoba. V formi stripa riše/pripoveduje zgodbo, pa naj bo to velika pripoved malih Diarejinih sličic, ki so v osemdesetih, devetdesetih in še čez rentgenizirale slovensko-jugoslovansko oziroma slovensko-evropsko realnost, ali pa, recimo, »epska romanca« Sokol in golobica (2008), ki je akterje aktualnega lokalnega političnega zverinjaka približala recepciji in dimenziji sveta, kakor so ga nekoč izrisovale slovenske večernice. Lavrič je pravzaprav pripovedovalec pravljic za lahko noč – toda o svetu in, ne nazadnje, v svetu, v in o katerem takšne pravljice niso več mogoče. Pri življenju se zato nemalokrat ohranjajo tako, kot se iz roda v rod prenaša slava izgubljenih junakov in padlih angelov – s parodiranjem in ironiziranjem, z obrati, menjavami vlog, s preskoki in podvojitvami, skratka, s persiflažo.
»Lavrič je pravzaprav pripovedovalec pravljic za lahko noč – toda o svetu in, ne nazadnje, v svetu, v in o katerem takšne pravljice niso več mogoče.«Kar nekaj teh potez premore tudi Rdeči alarm, stripovska zgodba iz leta 1996, nedavno pa izdana še enkrat in vsebinsko dopolnjena: prvotnim trem delom – trem nadaljevanjem – se je pridružila še ena, preprosto naslovljena P. S. Post scriptum je v tem primeru vse, kar se je dogodilo, kar je bilo (z istim pisalom v isti roki istega človeka, ki ves čas stopa v isto reko) napisano in narisano – »pozneje«. In to je zdaj točka Lavričevega sestopanja v neposredno sedanjost in, obenem ter še zmeraj, vračanja v iniciacijsko obdobje zgodnjih osemdesetih let 20. stoletja. Od tod tudi prepletanje in, navsezadnje, konfrontiranje dveh časov: preteklosti in sedanjosti. Pa tudi, pogojno rečeno, dveh vrednostnih sistemov, dveh »pogledov na svet«: prvi je najtesneje povezan z zlato dobo slovenskega panka, drugi pa z izkušnjo odraslosti, zapadlosti vsakdanjosti, patologiji normalnosti, sprijaznjenosti s tem ali onim in, konec koncev, z lastno starostjo. V naravi starosti je, da tisto, kar je bilo nekdaj, vidi ne samo lepše, kot je »v resnici« bilo, temveč temu bivšemu nemalokrat podeljuje metafizične atribute, kot so dinamizem mladosti, spontanost, svežina, energija itn. Same poteze, ki jih starost zvečine ne premore (več); če jih forsirajo starci, je to čudaško-teatralična želja po nesmrtnosti. Vulgarna želja po večni mladosti, ki jo prekine šele banalna smrt.

A ritmi Rdečega alarma ne govorijo o morbidnostih, temveč bolj o generacijskih menjavah, o luzerjih, tistih vmes in, če si sposodim žargon aktualnega slovenskega premiera, zmagovalcih – v tem (premierskem) primeru so to zmagovalci planetarnega spopada za nove trge, inovativne izdelke, eko in ego strategije itn. Na tej ravni je Lavričeva pripoved tudi moraliteta, saj, spodbujena z zanesenostjo svojega (nostalgičnega?) pogleda v osemdeseta, grenko sedanjost presoja skoz tedanja očala: figure japija, politika, nacionalista itn. so takšne, da v stripu same po sebi postanejo enodimenzionalne karikature. Če bi bil Lavrič romanopisec in ne stripar, bi bil to največji problem njegovega pisateljevanja: kako preprečiti, da karakterji ne bi postali karikature, šablonski liki, katerih različnost vnaprej utopi vserazumevajoča pripovedovalčeva ironična distanca? Dramaturgija stripa pa je na Lavričevo srečo takšna, da preprečuje pripovedovalčevo preveliko pametovanje. Navsezadnje: ali ni že »forma« stripovskega oblačka in teksta, zasilno spravljenega vanj, ali pa upodobitve likov in njihovih preobrazb, skratka, ali ni že estetika stripa takšna, da bralcu/ogledovalcu preprečuje identifikacijo oziroma – nemalokrat – spodbuja njegovo razločevalno distanco? Zdajle bi bilo treba parafrazirati kar Brechta: ko vzameš v roke strip, ga nikdar ne moreš brati popolnoma romantično. Ali sploh kdo, ki odpre strip, vanj »bulji romantično«? Pravzaprav, čisto tehnično gledano, v konstrukciji stripovske zgodbe sodeluješ tako, da zapolnjuješ njene risarske in pripovedne »praznine« ter tako aktiviraš zakrite »vsebinske« potenciale – ti so pri Lavriču bodisi de-romantizirajoči bodisi (s stisnjenimi zobmi, pa vendarle) sentimentalni.

Eden izmed potencialov Rdečega alarma, kakor smo ga poznali doslej, do novega nadaljevanja, je bil gotovo to, da bi, v maniri starega razvojnega romana, na koncu oznanil spravo glavnega junaka Krta, nekdanjega glasnega kritika obstoječega sveta, z obstoječim svetom, se pravi s svetom, kakršen pač je. Najhujša oblika sveta, kakršen pač je, je bilo za (moško) generacijo slovensko-jugoslovanskih osemdesetih let služenje vojaškega roka v nekdanji Jugoslovanski ljudski armadi. Najlepša oblika sveta, kakršen tudi je, pa je – recimo – ustanovitev mlade družinice. In tretji del Rdečega alarma se je končal sumljivo idilično, z malčkom v kopalni kadi, račko ob njej in bivšim pankerjem na kolenih pred kadjo … Družinska (malomeščanska?) idila kot dediščina »prevratnih osemdesetih«? To je bil nevarno prekratek odgovor na kompleksno vprašanje, kako naj zrela sedanjost po dolgih učnih letih odgovarja na zagate prevratne mladosti.

Četrti del Rdečega alarma kakih radikalnih odgovorov ne prinese; na časovni osi se prestavi bliže sedanjosti, protagonisti so torej spet malce starejši, s kakim kilogramom in problemom več, obenem pa ohranja časovni paralelizem, se pravi, »spominske« skoke nazaj na ta ali oni veseli ali vsaj dramatični dogodek. Zdaj to niti niso več pankovske dogodivščine, ampak bolj prizori iz postpankovskega življenja pankovske generacije. Zlasti, seveda, glavnega akterja Krta, ki ga tu pa tam popadeta sentiment in nostalgija, a brez usodnejših posledic – vselej se lahko vrne k svoji hiperrazumevajoči ženski (čeprav je njun otrok med koncem tretjega in začetkom četrtega dela Rdečega alarma že toliko zrasel, da se bosta morala starša od njega čim hitreje emancipirati – če se hočeta izogniti neusmiljenemu razrednemu boju znotraj temeljne celice družbe). Za nekaj zdrave prevratnosti pa poskrbi zadnji prizor. Krt pri avtomehaniku (spet enem izmed nekdanjih kolegov) sreča svojega mladostnega prijatelja Majka. Nekako se ponovi prizor iz prvega dela Rdečega alarma, ko sta bila oba (nekdaj tesna prijatelja) dovolj razločno okarakterizirana. Krt: »Raje sem klošar kot pa p**** v ferariju!!!« In pa Majkov filozofski odgovor: »Jaz pa sem raje p**** v ferariju kot p**** brez njega!« Majk je bil v prvem delu še finančnik in poznavalec tržnih priložnosti, zdaj je pomemben politik, ki je športni avtomobilček, s katerim je prodiral med stebre družbe, zamenjal s konservativnejšim mercedesom, ki pritiče tem stebrom samim.

To, da Majk noče, ne zmore prepoznati Krta, govori predvsem o tem, da se odpoveduje delu svoje mladosti in s tem svoje lastne identitete. Pregloboko je padel v plitvine prozaične sedanjosti. Krtu ne preostane drugega kot simbolna gesta: v bleščečo kovino Majkove limuzine s ključem vpraska krog in velik A v njem. Ob tem dramatično (in sumljivo patetično) deklamira: »V imenu pank generacije razglašam maščevanje mrzkim izdajalcem mladostnih idealov!« In potem še Krtova figura, ki pomanjšana izginja v – prihodnost? Tu je pri delu rahla (samo)ironija – tudi glede na to, da v Rdečem alarmu (in še kje drugje) o teh idealih pravzaprav ne zvemo kaj dosti. Če seveda zanemarimo obča mesta iz pankovske mitologije osemdesetih ali pa današnjo – občasno – postpankovsko nostalgijo, ki pa je po večini le še nostalgija po mladih letih. (S to ljubeznijo je nekako tako, kot je, recimo da je to opomba pod črto, z odnosom slovenskega liberalnega filozofa do Josipa Broza – ima ga rad, ker tovariš Tito pač simbolizira srečna nerevmatična in netravmatična leta filozofove mladosti.)

Veliki sklepni prizor stripa – zajetna pojava s stisnjeno pestjo, ki izginja v belini sličic – je tudi gesta razlikovanja. On, Krt, ostaja zvest svoji mladosti, čeprav ga vse bolj dajejo simptomi starosti.

Subkulturna praska na ministrovem avtomobilu ne bo stebrov družbe zamajala niti za las. Kljub mali estetski sabotaži bo vse tako kot prej. Ostaja pa zvestoba mladostnemu dogodku, prvotni pankovski iniciaciji. Pa čeprav je veličina tega dogodka »v resnici« zgolj generacijska fantazma, ki je razpeta čez razpoko v univerzumu in ki sega iz preteklosti v sedanjost (in nazaj) zgolj zato, da prikriva slepo ujetost družbe in posameznikov v začaran krog antagonizmov in realnih razmerij gospostva in moči.

Če bi bil Rdeči alarm roman in če bi imel še peto nadaljevanje, dogajalo bi se spet čez nekaj »realnih« let, bi bil skrajni čas za zgodbo o izgubljenih iluzijah. Vendar je v naravi stripa to, da o iluzijah govori, kot da niso iluzije. Kako torej v stripu, visokem žanru popularne kulture, govoriti o iluzijah? Z zgovornim praznim oblačkom, ki štrli iz prijazne človeške glave, obrnjene od znanega proti neznanemu? Od znane prihodnosti proti neznani preteklosti? Od iluzije proti fantazmi in nazaj?

A to kroženje ima tudi svoje veličastno središče, brez katerega ne bi bilo ne sončnega vzhoda ne zahoda. Ubesedujejo ga poskočni verzi Pankrtov, ki stojijo kot moto k četrtemu delu Rdečega alarma: »Ustanem zjutri / se pogledam v obraz / neverjetn, še zmeri jaz«.

Prosim, če lahko kdo da novi link do Punk Problemov.