Punk Kultura

Punk je subkultura, ki ima apriorno odklonilno stališče do vsakršnega
institucioniranja iz formaliziranja. To pa so značilnosti punka iz
obdobja druge polovice 70-ih let. Že po letu 80 se je govorilo da punka
ni več. Vendar ni tako. V vsaki subkulturi se obdrži neko jedro
gibanja, ki ne izginja kar tako. In tako je tudi s punkom. Zanj so
značilna gibanja od skoraj main-streama pa do roba izumrtja. Npr.
Korenine punka so postavile skupine kot so New York Dolls, The Stooges,
Ramones…, ki so igrale garazno verzijo rock'n'rolla. Jedro tega gibanja
je bilo v klubu CBGB v New Yorku. To je bil začetek. Punk je bil v
zametkih. In vedno se najdejo ljudje, ki iz nečesa novega delajo denar.
Punk ni bil izjema. Tako je bivsi manager New York Dollsev po njihovem
razpadu odsel v Britanijo s trdno voljo da iz tega nekaj iztrži. Tako
je v Britaniji sestavil skupino Sex Pistols. Iz izkušenj, ki jih je
dobil pri vodenju Dollsov je vedel, kako mora peljati Sex Pistolse, da
se zgodovina ne ponovi. In uspelo mu je. Iz punka je naredil show
bussines. Ta manager je bil Malcom McLaren. Od uspeha Sex Pistolsov se
je punk po Britaniji raznesel kot zelo nalezljivi virus. Nove skupine
so nasatajale kot gobe po dežju. Punk je dobil svojo pravo obliko.
Jedro punk miselnosti so bili člani skupine The Clash, ki so
zagovarjali Beli upor ali White Riot. Sex Pistolsi pa so postali
anarhistični-samodestruktivni simbol punka z Jonnyem Rottenom na čelu,
ki pa ga je kmalu zamenjal Sid Vicous, basist Sex Pistolsov. Ta se je
punk razvijal vse do svojega prvega vrhunca leta 1979, ko je Johny
Rotten (Sex Pistols) na jubilejni 25. obletnici kraljičinega vladanja
zapel God Save the Queen in s tem britansko monarhijo oznanil kot
fašizem, ter kraljico Elizabeto označil za nečloveško bitje (“God save
the Queen, the fashist reizim/ God save the Queen, she ain’t no
human-being”). Nato je počasi usihal. Ostala je peščica ali
takoimenovano jedro subkulture iz katere so izšli leta 1982 Explotied z
albumom Punk's not dead. In zopet se je začelo. Doseglo vrunec in
usahnilo. Danes smo priča drugemu razmahu punka, ki pa ni več to kar je
bil na začetku. Vendar to je čisto logično, če upoštevamo dejstvo da so
se celotne razmere iz 70-ih let spremenile. Takrat je bil punk rezultat
nekega zatišja na rock sceni. Nic novega se ni dogajalo. Tako so
spretni managerji to izkoristili s punkom. Takrat je bil punk pogojen
tudi z socialnimi razmerami, saj je bilo največ punkerjev iz nižjih
delavskih razredov. Danes ni več tako. Danes punk izhaja tudi iz
premožnih družin. Ostalo je ime punk in apriorno odklonilno stališče do
vsakakršnega inštitucioniziranja in formaliziranja.

Začetek punka v Sloveniji so naznanili Pankrti, ki so v začetku 70-ih
let imeli svoj prvi koncert na Gimnaziji Moste. Tudi na radiu Študent
so začeli predvajati punk plošče (tudi slovenske – Pankrti, Lublanski
psi, Čao Pitschke itd.). Ljudem je bila všeč oddaja “Brez panka mi
živeti ni” na Radiu Študent in to je bil povod, da se je punk razmahnil
po celi Sloveniji (veliko punk skupin je nastalo po večjih in manjših
slovenskih mestih). Punk se je dobro uveljavljal tudi na zabavah, saj
so ga vrteli v disku Študent. Ko so kletne prostore diska zaprli so
punk zabave preselili v Zg. Šiško. Panxi so se zbirali po raznik
kafičih (npr. Pod Skalco, hotel Slon, itd.). Panxi so se borili proti
oblasti zato se jih je oblast hotela eliminirati iz družbe. Za to je
uporabila medije; v Nedeljskem dnevniku je leta 1981 objavila članek
“Kdo riše kljukaste križe?” in obsodila panxe, da so fašisti. Punk
kultura se nikoli ni mogla otresti tega naziva (fašist), zato se je
dogajalo, da so panxe, po objavi članka v nedeljskem dnevniku,
pretepali na ulicah, policija je dobesedno pritisnila na njih, bili so
tarča psovk in raznih žaljivk, itd. Panxe oblast ni nikoli sprejela,
saj so bili družbeno nesprejemljivi zaradi oblačenja, obnašanja, grdih
besed, ipd. Dejstvo pa je, da se panxi nikoli niso sekirali zaradi
problemov. Okolje, v katerem so živeli, so gledali povsem mirno in
neprizadeto, saj se niso počutili odgovorne za nastale probleme (krivdo
so zvalili na oblast). Svojo prizadetost pa so izrazili v pesmih,
besedilih, stilu oblačenja in pljuvanjih, ki je nekako postajal glavni
simbol v 80-ih.

Najbolj pomemben citat slovenske punk kulture: "Mene boli kurac za
svet. Al pa tud ne. Kva jst vem. Včasih bi vse postrelu, drugič pa se
sekiram zarad vsake pizdarije, k se zgodi." "Pankerji smo u bistvu
najbolj občutljivi ljudje, čeprav tega ne bo noben pokazu. Ne smeš
pokazat, da se bojiš, če ne te pohodjo ko mačka. Tist k je u panku, se
mi zdi tud bol pameten ko ostal. Že to da je zašteku, da je vse
pizdarija, je dost, da mi je bolj všeč ko tadrugi, k se sam delajo
fine. Pankerji izgledamo mogoče barabe, smo pa bol iskren k vsi drugi."
– pogosto so te citate govorili na punk koncertih.

Subkulturni stil se je odražal s poudarkom na imidžih. Subkulturni stil
prikazuje svoja pravila (npr. Raztrgane panxove hlače na kolenih) ali
vsaj kaže, da se pravila lahko izrabijo ali kršijo (npr. hlače so
največkrat namensko raztrgane). Ta (ne)pravila so tudi etnološko
pomembna, ker so dopolnitev k stilu kot namerni komunikaciji. Nemogoče
pa je klasično etnološko razlagati nošo, ker je zivljenski stil
punkerjev izrazito osebno spektakularen in dopušča nešteto varijacij,
ki jih je nemogoče, in tudi neumestno, sistematizirati. Pravilo
konvencionalnega oblačenja je relativna nevidljivost, prikladnost,
nevsiljivost, naravnost, ki kaže svojo "normalnost" nasproti
"deviantnosti" punkerskega imidža. Namerna komunikacija se tu izraza
kot izločena, vidljiva konstrukcija, ki pritegne pozornost naše in se
ponuja kritiki, obrekovanju. Punkerski imidž največkrat direktno žali
(psovke, napisane na majicah, npr: Fuck Off!, Piss Off!, Odjebi!),
preti (razna militaristicna gverilska oprema) in provocira (npr. “napiš
NE!”). V punk modi najdemo najobičajnejše in najprikladnejše predmete,
kot so: "knofljice" ali sponke, verige, jermeni, pasje ovratnice,
ključavnice itd., s katerimi se vsak dan srečujemo (pri opravilih kot
so spenjanje, uklenjanje, vezanje, zaklepanje…). Predmeti, vzeti iz
najbolj nemoralnih kontekstov, so našli mesto na punkerski obleki:
verige, pripete na hlače ali majice, knoflice kot okras na obleki ali
pripete skozi lice, nos, ušesa, cenene tkanine (polvinil, plastika,
skaj) v vulgarnih dizajnih (npr. lažna leopardova koža). Proti
konvencionalnim pravilom o zakonih lepote, ko jih propagirajo množični
mediji, so panxi začeli nositi ličila, ki so zbujala pozornost in so
bila pretirano udarjena in v nasprotju s pravilom, da mora biti ličilo
diskretno, komaj vidno. Ličila so začeli uporabljati tako moški kot
ženske. Obraz so si obarvali v abstraktne portrete odtujenega izraza in
si pobarvali lase od slamnato rumene do ekstremno zelene barve.


Obleka
baje naredi človeka. Obleka pa je panxa naredila upornika proti oblasti
in s tem tudi glavnega sovražnika v letih 1973 – 1990. Opis punkerske
obleke je odvisen od posameznika in njegove domišljije, da je nemogoče
narediti kakršnokoli tipologijo. Za opis punkerske obleke pa moramo
upoštevati časovno komponento, ker so se začetni imidži kar precej
razlikovali od sedanjih. V začetku pojava punka v Sloveniji so mladi
nosili predvsem staro predelano obleko, ki so jo vzeli staršem ali
starim staršem. Nosile so se bele najlonske srajce z odrezanimi
ovratniki, zraven malomarno zavezana ozka kravata in udobne hlače iz
blaga ali kar kavbojke. K takšnemu imidžu je spadal tudi star obdelan
suknjič, popet z bedži (=značkami) ali usnjena jakna, ki je bila želja
večine panxov, zato so v začetku nosili večina skaj. Majice so ponavadi
nosili z odrezanimi rokavi, neobšite, popisane z raznimi parolami in
gesli. Kavbojke so bile oguljene, tudi popisane in na kolenih
največkrat raztrgane. Čevlji so bili klasični moški ali pa najpogosteje
stare superge. Dekleta so začela nositi mini, ozka krila iz črnega
skaja ali usnja, stare čipkaste bluze, mrežaste nogavice, visoke pete.
Prav tako so se seveda oblačile v kavbojke, popisane majice in usnjene
jakne z bedži, ki so sčasoma postale simbol punkerskega imidža. Kasneje
so se imidži dopolnili z oblekami in dodatki iz skajastih in usnjenih
materialov: npr. usnjene hlače in pasi z neti (=dodatki). Ker si večina
ni mogla privoščiti usnja so pac uporabljali skaj. Danes v punk imidžu
še vedno najdemo raztrgane kavbojke, popisane majice in usnjene jakne.
Tradicija za obutev pa so postali bulerji. Tisti z denarjem si
privoščijo Get a Grip ali Dr. Martens za dvajset tisočakov. Drugi pa
stare vojaške čevlje od JNA.

Frizure so skoraj da največji simbol punk kulture. Za punk frizuro so
bili značilni kratko postriženi lasje. To je veljalo tako za dekleta
kot za fante, ki so si lase postrigli čisto na kratko, 'na ježka'.
Takšna frizura je spominjala na vojaško; nekateri so si določene
predele glave tudi obrili (predvsem ob straneh, na tilniku pa so imeli
zabrite crte). Ženske so nosile nekoliko daljše lase, počesane oz.
natupirane pokonci. Takšna pokončna pričeska je bila značilna tudi za
fante, za kar so uporabljali osladkano vodo, milnico, lak za lase in
kasneje gele, ki utrdijo frizuro. Frizure so dajale videz zmršenosti,
klub temu, da so za takšno frizuro potrebovali kar nekaj časa. Nosili
so se tudi kratki lasje po vrhu glave in nekoliko daljši na tilniku.
Nekateri so si puščali ob straneh ali zadaj pramene las, ki so jih
različno obarvali. Zanimivo za punk frizuro je predstavljala 'irokeza':
ob straneh obriti lasje, tako da stojijo pokonci le po sredini glave, v
pasu od čela do tilnika. Taksna frizura je potrebovala veliko nege,
zato so jo nosili le nekateri ljubljanski panxi.

Ličenje naj bi bilo diskretno in komaj opazno. Punk je porušil vsa
takšna pravila, saj so se ličili tako moški kot ženske z uporabo zelo
močnega in vsiljivega make-upa. Danes je ličenje med panxi opuščena
navada. Le tu pa tam vidiš kakšno panxo, ki je naličena. Fantje so si
navadno obarvali le oči s črnim svinčnikom, dekleta pa so make-upu
posvečale veliko več pozornosti in natančnosti, da so dosegle želeni
učinek. Oči so bile navadno zelo močno obarvane, predvsem s temnimi
barvami, kar je dajalo videz odtujenosti, mračnosti in brezizraznosti.
Temna šminka na ličnicah in ustnicah pa je tak učinek še povečala.
Občasna uporaba belega pudra pri nekaterih ženskah je delovala
mrtvaško, ubijajoče. Del make-upa so predstavljale tudi narisane črtice
ali puščice okrog oči na ličnicah. Večina deklet si je obraz mazala
enkrat na dan, tudi za v šolo. Za koncerte in klube so uporabljale
močnejši make-up. Veliko pozornost so posvečale tudi večernemu
odstranjevanju ličila in nasploh negi obraza.


Obnašanje
je predstavljalo sestavni del življenjskega stila panxov Pogojeno je
bilo s sistemom vrednot in družbenim položajem, ki ga je imela mladina
v naši družbi. Mladi so s svojim obnašanjem izražali stanje, v katerem
so se nahajali. Ničesar ni bilo, za kar bi se bilo vredno potruditi.
Vse je bilo 'brez veze'. Posebnost punk obnašanja je predstavljalo tudi
pljuvanje na punk koncertih, kjer je slo za nekakšno izenačitev med
nastopajočimi in gledalci. Naveličani izrazi, ignorantsko obnašanje,
malomarne, spačene poze, popivanje so le še potencirali posameznikov
odnos do sveta. Vsak je hotel biti 'cool', kar pomeni določeno stanje
duhovne odsotnosti, emocialno nezainteresiranost in tudi kot določen
prezir do drugih ljudi, skup in idej. K obnašanju štejemo tudi ples, ki
pa se je kot enotna oblika pokazal le v pogu. Pogo je začel plesati Sid
Vicious, s skakanjem v zrak in z rokami ob telesu. Takšno skakanje so
dopolnjuje z navidezno agresivnim zaletavanjem eden v drugega. Večina
pa je plesala po svoje. Dovoljen je bil le tisti minimum intimnosti
oziroma družabnosti, ki je značilen za konvencionalni način plesanja.
Nezaželeno je bilo povabilo na ples. Vsak je šel plesat, ko je pač imel
'taprav filing'. Kot namerna komunikacija je pomemben tudi sleng.
Vendar je težko govoriti o specifičnem punk slengu, ker je tu šlo zgolj
za sleng širše mladinske populacije.

Zaključek:
Po mnenju mnogih se je ljubljanska punk scena začela rušiti s prvimi
oddajami punk glasbe na Valu 202 in organiziranjem raznih okroglih miz
o punku. Kasneje so se o punku razpisali še razni časopisi, za katerimi
televizija ni zaostajala. S tem se je punk ujel v medijske mreže in se
institucionaliziral. Nova generacija je začela posnemati punkerske
imidže, katere so priredili in prevzeli določene detajle (živo obarvani
prameni las, pokonci štrleča pričeska, usnjene jakne in hlače, pasovi
in zapestnice z neti itd.), ki so postali komercialna moda. Dokončno pa
se je scena porušila, ko so zaprli glavno punk zbirališče - disko FV v
Študentskem naselju. Po letu 1981 se je kot nadaljevanje punka pojavil
hard core (HC in Oi!). Zanj je značilna ortodoksnot punk in velika
zaprtost. Danes se o punku še veliko govori in piše kar je kazalec na
to da punk gibanje še ni umrlo, le prelevilo se je in prevzelo nov
obraz.